fbpx

DIKTATURA

Diktatura je oblika družbene ureditve, kjer ima vladajoča elita ali posameznik popolno oblast. Slovenci smo se takšnih sistemov navadili v zadnjih stoletjih, ko so bili naši predniki direktno pod vladavino različnih diktatorjev in cerkve kot sistema znotraj sistema.
Danes se mi misel vrti predvsem okrog izvora tovrstnega pojava. Veliko družin se oblikuje ravno po sistemu diktature. Eden od staršev je pokroviteljski in glavni, vsi ostali pa ga morajo brezpogojno ubogati, sicer se začne tiranija najhujše vrste (pritiski, kazni, psihično in fizično nasilje …), drugi starš, ki je v vlogi opozicije, pa nima nobene besede. Značilno pri takšni vzgoji je, da otroku takšen starš ubije dušo. Otrok, ki sicer ob prihodu v življenje ve, zakaj je tukaj in kaj bi rad izkusil ter postal, se spremeni v otopelo lutko brez življenja. Zadovoljni diktatorski starš sicer lahko pelje ubogljivega in “pridnega” otroka po najboljših šolah, do najboljših ocen, a vse to je samo program v glavi. Ti programi so največkrat usklajeni z željami staršev, ne pa z dušo otroka, ki se razvija. Starši bi se morali potruditi in otroka spodbujati, da se nauči izživeti svojo dušo. Tega je žal sposobnih zelo malo parov. Otrok diktatorja zraste v “odraslo in samostojno” osebo z najboljšimi ocenami, a žal brez smisla, da sploh živi. To pomeni, da je v resnici celotno otroštvo doživljal kot zelo globoko travmo, ne glede na to, kaj vse so mu starši v materialnem smislu omogočili. Prihodnost takšne osebe je zelo predvidljiva in če želi takšen človek imeti zdravo, uspešno in zavestno partnerstvo, se mora zelo potruditi in celo življenje ozaveščati globine svojih ran ter zavestno spreminjati vedenjske vzorce in predelovati čustva. Največkrat se sicer zgodi, da si poišče partnerja, s katerim nadaljuje status žrtve tiranije ali pa sam postane diktator. Nekateri si podzavestno izberejo poklic, kjer lahko vsaj delno izživijo življenje v vlogi mučenega podrejenega ali tirana. Takšne slike se lahko jasno vidijo v določenih podjetjih. V kolektiv si sprejet samo, če ustrezaš osebnostnem profilu, ki je s tem vedenjskim sistemom kompatibilen, sicer te sistem “izpljune”. To se je dogajalo tudi v bivši Jugoslaviji, ko so ljudje, ki niso bili kompatibilni s prepričanji vodstva države, izginjali v breznih po celotnem ozemlju nekdanje SFRJ, pristali na Golem otoku ali še kaj hujšega. Vsega si verjetno niti še ne upamo priznati. Če človeka, ki je ponotranjil identiteto žrtve, brez pravice čutenja in razmišljanja, na hitro potegneš ven iz sistema (razpad podjetja, partnerstva, države, kluba …), se lahko počuti popolnoma izgubljenega, saj nima občutka, da si lahko sam po svoje uredi življenje, zastavi svoje cilje. Takšnih veščin se mora človek takrat šele začeti učiti, potrebuje veliko podpore in razumevanja, da se postavi na svoje noge, sicer lahko pade v še hujše razmere.
Čas je, da kot posamezniki, družine in narod pridemo ven iz teh težkih vedenjskih vzorcev, da nehamo drugemu pogojevati čutenje in določati, kaj je prav. Ponovno si zgradimo okolje, kjer bomo znali ceniti uspeh, ustvarjalnost, edinstvenost, svobodo duha. Naj se to začne že pri vzgoji otrok v vsaki družini posebej. Začnimo pri sebi. Tudi sam sem otrok diktature in želim se naučiti sodelovanja z ljudmi na ljubeč, pošten in enakovreden način. Amen.

 

Leave a Comment