fbpx

“Ja kaš’n pa si”

Prejšnji dan je bil naporen. V celem dnevu se je nabralo kar veliko težkih zgodb in utrujenost je bila upravičena. Dopoldan sem si vzel prosto za meditacijo in za nekatere najnujnejše birokratske opravke. Zgodaj popoldan se le odpravim od doma. Najprej opravim nakupe in pokličem prijateljico. Ravno je zaključevala sprehod in dogovoriva se, da jo z avtom poberem na dogovorjenem mestu. Že takoj sem v glasu začutil neko nezadovoljstvo in podzavestno sem vklopil program “spet bo nekaj narobe”. Odpre vrata in pozdravim jo na precej čuden način: »Dobro jutro.« V avto je postavila polno vrečo nabranega kostanja in jaz jo zbodem z vprašanjem: »A si bla u host’?« Očitno je predelovala nekaj bolečega in se je odzvala z vprašanjem: »Ja kaš’n pa si? K’ ta vel’k pijan’c si videt’.« Zadela me je iz prve direktno v rano. Iz srca je vžgala jeza nase, na vse prekrokane noči skozi mladost, ko sem zmotno mislil, da si nabiram prijatelje. V resnici sem si zapiral vrata do sebe, do svoje moči. Reagiral sem iz rane in ji očital, da ne rabi napadati še preden me pozdravi. »Kar sebe poglej, preden s prstom name kažeš,« sem ji zabrusil. V resnici sem ji za to izjavo hvaležen, a pot do tu je zahtevala čustveni proces. Mojstrsko je opravila svoje delo. Srečanje se je končalo in odšla sva vsak v svojo smer.

To pa je v meni sprožilo potrebo, da grem v proces in predelam zadevo. Lotila se me je tako močna jeza, da bi sam sebe zgrizel in moral sem oditi v naravo. Ukvarjal sem se z zamero do samega sebe, ker sem se v preteklosti porival v pivske zgodbe. Pomislil sem, kaj vse bi lahko že v tem času naredil iz sebe, koliko sveta bi že videl in koliko ustvaril, če bi si že prej upal stopiti na pot svoje duše. Najprej sem čutil, da mi hoče raznesti čeljust od besa in takoj za tem se je pojavil občutek bruhanja. Kot da energijsko bruham iz sebe ves alkohol in vse zgodbe povezane z njim, sem se počutil. Sledila je močna slabost in občutek, da se mi vrti, da mi spodnaša tla pod nogami in da me odnaša nekam v vesolje. Na srečo sem bil v gozdu in naslonil sem se s hrbtom na drevo. Zaprosil sem ga, da mi pomaga pri prizemljitvi nazaj v telo. Slabost in vrtoglavica sta še kar trajali in nič drugega mi ni ostalo, kot da globoko diham. Naenkrat se je pojavila močna bolečina v srcu. Postalo me je sram pred sabo. Nikamor več nisem mogel pobegniti. Moral sem se soočiti s svojo preteklostjo. Sledil sem bolečini in se znašel v vseh diskotekah kjer sem ponočeval, barih, veselicah, takšnih in drugačnih žurih. Povsod je ostal del moje energije. Povsod sem bil, le v sebi ne. Kaj me je gnalo, sem se spraševal in takrat se mi je začelo razodevati.

Nikakor nisem hotel sprejeti minljivosti življenja in izgub bližnjih oseb. Ob smrti posiljevalca pa sem se začel boriti s smrtjo. Občutek sem imel, da je z njegovo smrtjo umrl del moje energije. Začel sem bežati od bolečine stran. Povsod sem se iskal, le v sebi ne. Iskal sem se v alkoholu, v ženskah, v seksu, v adrenalinu, v zmagah in izgubah, v revščini in bogastvu, v propadanju in hitrem služenju, v dobrih in slabih avtih, v dobrih in slabih oblekah, v razkošnih stanovanjih in malih sobicah, v luksuznih hotelih in v razpadajočih barakah, v dobri hrani in pijači in v živilih, ki skoraj ne sodijo na jedilnik človeka. Nikjer me ni bilo.

Ko sem to sprejel, je iz oči pritekla prva solza. To je bila zdravilna solza za mojo dušo. Iz daljave se je zaslišalo glasno vriskanje iz vinograda. Očitno se je zaključevala trgatev. Tudi to je bil del mojega iskanja. Srce je spustilo iz krča prvi val energije in solze so se ulile. Še vedno sem iz sramu pogledoval okrog sebe, če me kdo vidi. Nikogar ni bilo. Zamislil sem se, kaj si delam s tem. Ali se res rabim ukvarjati s sodbo okolice. Ne. Zame se gre in sebe osvobajam. Tokrat sem jaz na vrsti. Diham. Jokam. Besnim. Razbijam. Nemočen se zgrudim na tla. Spet jokam. Vstanem. Na gobec bi ga. Vrti se mi. Usedem se. Jokam. Srce me boli. Pod pasom se ne čutim. Sproščam se. Spet boli. Počepnem. Diham. Vstanem. Zvrti se mi in slabo mi je. Vztrajam … Cikli se mi ponavljajo. Dajem si dovoljenje, da stiska odide iz mene, da spregovorim, da se proces odvije ne glede na posledice. Tresem se od strahu, a vztrajam.

Sram me je zaradi načina moje komunikacije. Koliko let sem v resnici deloval iz bolečine. Težko mi je sprejeti dejstvo, da so me ljudje dojemali kot agresivnega, a mi je postalo logično in smiselno. Žal mi je, da sem kogarkoli nehote strašil. Deloval sem iz svoje bolečine in nisem premogel toliko moči, da bi ohranjal mir v srcu. Imel sem občutek, da sem napaden in se moram braniti. Saj sem bil napaden, a ne od vas. V sebi sem potlačil bolečino iz preteklosti, ki sem jo hotel skriti pred samim sabo. Zdaj si jo priznam in potrudil se bom, da jo predelam.

Vse bolj čutim tla pod nogami in tukaj želim ustvarjati prihodnost. Sprejemam bolečino, saj se počasi zavedam, da ne bo vedno z mano. Odraščam in se čustveno osvobajam.
Jernej Zorec

Leave a Comment