Življenje od mene vedno znova zahteva, da razrešujem stare vzorce. Po spletu okoliščin se pogovorim z duhovnikom. Zanimalo me je njegovo mnenje o tem, zakaj se mi veliko stvari, od partnerstev do posla, ki jih z velikim trudom ustvarim, na neki točki sesuje. Zaupam mu zadevo, povezano z lastnino, pri kateri me blokirajo daljni sorodniki. Poglobil se je vase in poizkusil poiskati odgovor. Izrekel je stavek, ki me je šokiral: »Kaj pa, če ima bog z Vami druge načrte, da nikakor ne morete ustvariti doma in gre večkrat težko s poslom?« Skozi mene so stekli spomini iz otroštva, ko sem govoril, da bom župnik. Otrpnil sem in se naježil. Rabil sem par minut, da sem začel spet normalno dihati. Vprašal sem dušo, zakaj sem to govoril. Takoj sem dobil odgovore.
Začelo se je, ko sem pričel hoditi v vrtec. Mati in sorodniki so me začeli iz “firbca” spraševati, če mi je kakšna punca všeč. Seveda mi je bila. Ampak mene je bilo sram govoriti o tem. Vedel sem, da če kakšno punco omenim, ne bo konca z vprašanji, ki sem jih doživljal kot norčevanje. Tudi sicer se nisem rad pogovarjal o svojih čustvih. Pred tem smo bili samo fantovska družba in nisem imel ravno dosti stika z deklicami. Analizirati situacijo sem nekako znal že takrat. Opazil sem, da vsi v sorodu postanejo resni, če omenim župnika ali cerkev. Izkoristil sem priložnost in se začel postavljati zase tako, da sem govoril, da bom župnik. Skozi otroštvo sem si na tak način “kupil” mir pred raznimi pritiski na moja čustva. Se je pa s tem začela okrog mene ustvarjati energija, ki me že celo odraslost blokira in zavira, da bi se sprostil in zlil s sovrstniki, ustvaril družino … Vedno se rad umikam v samoto in svoj svet. Tam se počutim varnega in pomirjenega. S tem sicer ni nič narobe, a se mi večkrat zgodi, da se težko vklopim nazaj v družbo in navezujem nove stike, ki pa so v poslovnem svetu potrebni. Počutim se, kot da se držim celibata, revščine in pokorščine. Razen v res “ta divjih” nekaj letih tudi ne norim za ženskami, pa čeprav jih imam rad. Se mi pa ta energija pokaže tudi med delom terapevta. Vsakokrat, ko igram vlogo kakšnega lika iz cerkvene strukture, se popolnoma zlijem in besede ter citati letijo skozi mene, kot da jih nekdo zliva vame. Očitno sem to zaščito iz otroštva res vzel za svojo.
Hvaležen sem za stavek, ki ga je duhovnik izrekel. Dojel sem, da sem si z njim podzavestno postavil zidove. Čas je, da jih spustim, odprem srce in ljudi povabim k sebi. Duhovnik pa ne rabim biti. Me moje delo, ki je duhovnost na zemeljskem nivoju, povsem veseli in ljudem res pomagam razreševati stare potlačene vedenjske vzorce. In v tem sem vrhunski. Celibatu, revščini in pokorščini pa se iz dna duše odpovedujem. Čas je, da bog še mene podpre. Amen.