fbpx

Maske…

Vsakokrat, ko nataknem masko, se spomnim na otroške dni. V otroškem vrtcu smo se morali med počitkom vsi pokrivati čez glavo takrat, ko je bil nekdo v skupini “preveč živ”. To je v meni sprožalo naval panike in mislil sem, da se bom zadušil. Poizkušal sem si izboriti vsaj malo luknjico za dotok svežega zraka, pa me je stroga vzgojiteljica skoraj vedno razkrinkala in še dodatno pritiskala name. Vedno znova je ubila življenje v meni.

Domače je pretirano skrbelo zame in v paniki, da bi se mi kaj zgodilo, so pazili na vsak moj korak. To sem občutil kot zelo močan energijski pritisk, ki mi je jemal zrak. Imel sem bronhitis in neprestane težave z dihanjem. Najbolje sem se počutil, ko sem pobegnil na enega izmed bližnjih travnikov in sam užival med cvetlicami, čebelami, črički in kobilicami. Tam sem imel svoj pravljični svet daleč stran od panike in norosti sveta.

Danes se počutim enako. Najraje pobegnem v naravo, daleč stran od radia, televizije in norih pogledov hipnotiziranih ljudi, ki se borijo proti strašnemu virusu. Glede na vse neumnosti, ki jih ljudje v paniki počnemo, podvomim, da ta sploh obstaja. Me pa ti blazni pogledi spomnijo še na en kazenski ukrep v vrtcu, ki smo ga bili deležni zaradi živosti. Stati smo morali ob steni in držati dalj časa roke visoko v zrak.

Zato tokrat jemljem življenje nazaj v sebe preden si kašen blazen um izmisli še kaj podobnega. Ljudje imamo samoozdravljiva telesa. Samo drug drugemu moramo pustiti dovolj čustvene svobode in drug drugemu spustiti roke z vratov. Naj se ljudje izrazimo.

Leave a Comment