fbpx

PEDOFILIJA

Deček star okrog pet let se rad potika naokrog. Vse ga zanima. Veseli se življenja. Izredno bister je in hitro se uči. Mama obtežena s svojimi težavami ne opazi, ko se spet izmuzne in pobegne po vasi. Rad zahaja v družbo starejšega gospoda, ki rad ustvarja. Pri tisti hiši je vedno živahno in vedno ga z veseljem sprejmejo. Tam se lahko nauči tako zelo veliko različnih stvari pomembnih za življenje in rad pride. Tisti dan pa nebo prekrije senca. Možakar že zjutraj krepko pogleda v kozarec. V prostoru je sam, ko pride deček na obisk. Izgubi razsodnost in izkoristi dečkovo nedolžnost in zaupanje. Posili ga. Na koncu mu zagrozi s pištolo, da ga bo ubil, če komu pove. V trenutku žar življenja v prsih ugasne, iskra v očeh izgine. Nikoli več ni isto kot je do takrat. Odrasla oseba, ki uživa polno zaupanje zlorabi položaj in v malem človeku povzroči neizbrisljivo škodo. V tistem trenutku deček zapade v preveč resno dilemo za njegovo starost. Ali je svet sploh pravičen in varen, se sprašuje. Ni ga bolelo toliko samo fizično dejanje, kot so zabolele grožnje, utišanje. Kljub vsemu poiskuša nekje poiskati zavezništvo. Steče domov k mami in pove na svoj otroški način, da je bil gospod grd do njega. Ne upa si povedati točno kaj se je zgodilo, saj je obtežen z grožnjami in strahom za življenje. Upa samo, da bo v očeh zaznala globino njegove bolečine in začutila kaj se je zgodilo. Na vso moč se trudi telepatsko prenesti sporočilo a ne gre. Mama je preveč v svojem svetu, da bi ga lahko začutila. Kot je navada v tistih časih in okolju pomisli, da si otrok spet nekaj izmišlja, laže in izsiljuje. Sledi kazen še od mame in opravičilo storilcu, ker grdo govori o njem. Sesuje se njegov celoten svet. V trenutku postane sam. Nikomur več ne zaupa, nikomur več ne verjame in v sebi se vda v usodo. Nič več ga ne zanima. Postane depresiven, zredi se, napreduje in razvija se samo pod prisilo kolikor je res nujno, ne zanimajo ga nova poznanstva in znanja. Tekmuje z ostalimi iz strahu pred kaznijo, sicer se odmika v svoj svet. Postane igralec, ki živi dvojno življenje. Na ven igra igro uspeha, da ga družba pusti pri miru. Navznoter se je sesut, v šoku, jezen in obupan ter neskončna neizražena žalost mu zapira sce.
Celotna zgodba v njem ustvari cel kup škodljivih prepričanj in vzorcev, ki se skozi življenje ponavljajo in mu ne pustijo zaživeti svobodno. Naučil se je, da družba ne prenese in ne spoštuje resnice. Zločinci so tisti, ki jih je treba ščititi, jih prositi odpuščanja in milosti, jih podpirati ter poveličevati. Zaupanje je posilstvo. Biti nedolžen je nevarno in te lahko ubijejo. Ni pametno poiskati pomoč, ko si v težavah in boš kaznovan, če boš iskal zavezništvo. Obravnavajo te, da si izmišljaš, če govoriš resnico… Vso breme ga spremlja že celo življenje. Iskoristi vsak trenutek za pobeg od sebe, da vsaj malo pobegne bolečini. Neprestano se pojavljajo dogodki, kjer se počuti v nevarnosti za življenje. Beži od družine in družbe, ker nikomur ne zaupa. Kljub globoki srčni želji imeti trdno partnerstvo, svoj dom, družino, otroke, se podzavestno na vso moč brani, ker se boji vseh težkih vzorcev. Nobeno zavezništvo in sodelovanje ne zdrži dolgo, saj že prva brezbrižnost in nedoslednost sproži težke notranje dileme. Največkrat v želji, da preseže vzorec vztraja predolgo in dejansko ponovno doživi čustveno posilstvo ter ostane brez zaslug, ko je delo opravljeno. Tistim zelo redkim, ki prihajajo s čistimi nameni pa največkrat niti ne dovoli blizu ali pa jih sam nehote izda. Napadi na njegovo bistvo in delo, so prisotni skoraj na dnevni ravni. Veliko viharjev se sproža okrog njega povsod kamor pride. Za vsak premik bije težke notranje bitke in se sprašuje kaj ga bo tokrat napadlo. Vse kar zgradi se hitro poruši na tak ali drugačen način. Počasi se ustvarja spoznanje, da bo moral skozi življenje nerazumljen. Okrog sebe si želi družbo zrelih, odgovornih in čustveno odraslih ljudi, s katerimi bo lahko mirno komuniciral brez poniževanja in napadanja. Vidi kaj se dogaja tudi ostalim. Pred njihovimi dejanji v ozadju in načinom komunikacije je nemočen. Je pa dovolj močan, da tokrat zaščiti svoje telo in nekako pove resnico tudi, če jo okolje težko sprejme.
Opisal sem samo delček tistih težkih občutkov, ki se rodijo ob dejanju posilstva v otroštvu. V resnici je še težje. Igra skrivanja pravih občutkov pred seboj in okolico, kot dejanje iz obupa, je na dolgi rok lahko zelo škodljiva za zdravje in celotno družbo. Če me kdo vraša od kje prihaja ta zgodba, lahko rečem, da si želim, da sem jo prebral v nekem tujem romanu. Na žalost prihaja iz resničnega življenja.

Leave a Comment