V pogovoru med materjo in sinom se čuti stopnjevanje notranjih napetosti. Nekako je iz materinih vprašanj zaznati, da se ji v ozadju nekaj dogaja. Kot običajno se nima poguma soočiti direktno z bistvom in pogovor pelje kot maček okrog vrele kaše. To vedno povzroča napetost, ki je včasih pripeljala do točke, ko ni bilo več prostora za razum in je telo zahtevalo reakcijo. Tokrat se sin odloči, da bo ostal miren in dihal do konca. Zastavi vprašanje, ki pritiskom vzame pozornost: “Kaj zdaj čutiš do mene?” “Samo ljubezen,”odvrne mati. Sin nadaljuje: “Kaj pa jeza? A ne čutiš potrebe, da bi me pretepla ali zlasala?” “O, ja, tepla bi te pa kot vola in zlasala tudi,”se mati sprosti. “A to ni jeza?” vpraša sin. “Ja, je,” se mati končno opogumi. In doda: “Ampak sem te vseeno imela rada.” Naposled mati le zbere pogum in vpraša direktno: “Daj mi po pravici povej. Ali si me ti kdaj hotel ubit?” “Ja,” je sledil direktni odgovor. Najprej materi zaradi iskrenosti od šoka zastane dih. Nato pa začne nadaljevanje pogovora: “Ampak jaz sem to ves čas čutila. Ali je bilo to takrat, ko si vpil name?” Sin mirno nadaljuje: “Ne. Takrat si bila že na varnem. Takrat, ko sem vpil, še nisem znal ostati v svoji moči, a odločen sem bil, da se te fizično ne dotaknem. Je pa bilo to nekaj let nazaj. V službi sem imel zelo naporen dan in tudi sicer se mi v tistem obdobju ni dogajalo nič lepega. Prišel sem iz službe in si nekaj pripravljal za pojest. Imela si enega tistih izpadov, ko si s čustvi tiščala vame in želela nekaj izsiliti. Verjetno nobeden od naju ni vedel, kaj. Kljub prošnji, da me pustiš toliko pri miru, da se najem, si nadaljevala verbalni napad. V meni ni bilo več niti milimeter prostora za potrpežljivost in razum. Pogled se mi je ustavil na nožu, ki je bil na kuhinjskem pultu. Kot, da bi se povečal in mi rekel “odloči se ali ona ali pa ti – oba skupaj več ne moreta živeti “. Takrat pa se je iz ozadja oglasila moja duša, ki je rekla, naj v tistem trenutku pustim vse pri miru, si obujem čevlje in samo grem hodit v gozd. To sem tudi storil. Obul sem si čevlje in odšel v gozd. Hodil sem in predihaval morilski bes, ki si ga sprožila v meni. Raje ti ne govorim, kakšne misli vse so mi hodile po glavi. Po 30 minutah intenzivnega pregovarjanja s samim sabo, se mi je le začela odgrinjati široka slika in videl sem, da nisi vredna, da položim roko nate. Takrat sem se odločil, da v skupnosti s teboj nočem več živeti. Zaprosil sem celo vesolje, da mi pomaga poiskati svoj prostor pod soncem. Vedel sem, da ne bo lahko, saj si mi celo življenje govorila, da bom pod tvojo streho in si nikoli nisem upal niti sanjati o svojem domu. Pomiril sem se in se vrnil domov. Tvoje obnašanje je bilo kot, da se ni nič zgodilo. Jaz pa sem vedel, da se tokrat je. Skrbel sem, da se nisva preveč srečevala. Res se je začel odvijati mučen proces, ki mi je dokončno odprl vrata v svet. Mogoče v tem trenutku še nimam vsega, kar bi si želel in se šele učim zaupati v svojo moč, a imam svoj mir. To mi trenutno pomeni več kot navidezna varnost pod tvojim okriljem.” Mati poizkuša vrtati naprej: “Ampak to je bilo grozno. Ti ne veš, kakšen si bil do mene. Jaz sem se te res bala in ves čas sem to čutila.” Sin se tokrat povsem mirno postavi zase: “Vem, kakšen sem bil in to je bila moja napaka, da sem se v ta vzorec ujel. Upam, da se to ne bo več ponovilo. Vidim pa tvoje nepredelane strahove in v tvojo igro se več ne zapletam. Če se to še hočeš iti, si poišči druge igralce ali pa si poišči pomoč, da prideš živa ven iz tega. In, ja, pustil te bom, da živiš. Zdaj vem, da se lahko iz tega filma umaknem.” “No, samo da vem, da me boš pustil živeti. To so bili moji najhujši strahovi v povezavi s tabo. Zdaj mi bo pa lažje naprej,” se oddahne mati. Bilo je čutiti, kot bi se iz prostora sprostila neka težka in gosta snov in dihanje je postalo lažje. Razrešen je bil strah, ki se je mogoče v podzavesti vlekel že celo življenje.
Ja, vsi učijo, kako je treba ljubiti in spoštovati svoje starše in vse ljudi okrog sebe. Ne povedo pa, da je za to potrebna osnova. To lahko pomaga zgraditi samo iskrena in odprta komunikacija o najglobljih čustvih, ki jih nosimo v sebi. Za to pa človek potrebuje notranjo moč in pogum. Zgodbe, ki se odvijajo v čustvih znotraj primarnih družin so v resnici najtežje. Včasih je dobro dovoliti komu iz strani, da pokaže pot v svoje srce, da lahko tudi ostalim članom damo svobodo v čutenju. To ni lahek proces, je pa odrešilen. Čustvena svoboda nam daje prostor za krepitev svoje moči. Šele takrat imamo lahko radi sebe in druge.
Moja največja motivacija, da sprejmem svoje srce, je bila Milena Matko s svojimi delavnicami Pot srca. Najdete jo na njeni spletni strani www.milenamatko.com.
Prav tako vas vabim, da se udeležite katere izmed mojih energijskih terapij.
