fbpx

Sram in gnus

Pred nedavnim mi je iz duše privrela zgodba, ki mi sproža občutke gnusa in sramu do sebe. Mislil sem, da bo s kakšnim sprehodom in dihanjem iz mene šla, pa je očitno zadeva globlja in močnejša. Že ko pišem, mi postaja slabo, a se bom potrudil in jo obelodanil. Mislil sem jo zadržati zase, a ne gre in ta teden dosega svoje vrhunce. Že ves čas se v resnici upiram skrbi za telo in težko se prepuščam telesnim užitkom, težko sem skrben in nežen do sebe. Težko sem spontan in prepuščen duši. Ko se česa lotim, naredim na silo, ker se kaznujem. Ko pomislim, da bi imel svoje otroke, me stisne in otrpnem. Po eni strani so želja, a po drugi se bojim, da mi bodo preveliko zrcalo in mi bodo odigrali vloge mojega notranjega otroka, ki pa je obremenjen tudi zaradi zgodbe, ki sledi. Na nek način imam vsaj to srečo, da me čustva podpirajo v smer soočenja in razreševanja. Življenje me ne spusti naprej dokler ni predelano. Večkrat pobegnem iz sebe in težko se prizemljim do te mere, da izpeljem konkretne premike. Življenje pač vedno najde kot, v katerega me stisne in od mene zahteva popolno pozornost. Zaznal sem, kako so se ljudje začeli odmikati od mene. Opazil sem Zgražanja, precej je bilo poniževanja in veliko neprijetnih opazk, ki so pritiskala na bolečino v podzavesti. Poizkušal sem se zadrževati in si mislil, da je bolje potrpeti in oditi čim prej naprej po svoje, a sledi besed so ostajale. Da bom moral zgodbo zapisati, pa sem dojel, ko me je nekdo po celodnevnem fizičnem garanju ozmerjal z
“lenuharjem”. Priznam, da sem neprestano iskal nove načine garanja, ker se skriva v meni nekakšna globoko potisnjena krivda, na katero je pritisnil. Na mojo srečo sem ta dan posadil približno 30 dreves, populil plevel na vrtu, posekal precej neželenega grmovja na parceli in ročno premetal dva do tri m3 zemlje. Skratka situacija mi je dala jasno vedeti, da prihaja zadeva iz globin in nima veliko skupnega s trenutno realnostjo. Najprej sem bil šokiran in sem moral predihati čustveni naboj, da se mi je začela kazati povezava z zgodbo, ki je pred nedavnim prišla na površje. Nikoli nisem bil pretirano suh. Večino časa sem imel nekaj kilogramov več kot manj in vedno sem se svojega telesa sramoval ne glede na kilograme. Sramoval sem se vsega, kar je bilo povezano s telesom in gnusil sem se sam sebi. Neizmerno me je bilo strah, da bi bil
tako debel, da ne bi zmogel sam poskrbeti zase. V meni se je ves čas bila bitka. Po eni strani sem v hrani neskončno užival, a po drugi sem se vedno soočal z nekakšno nerazumljivo krivdo “ali smem”. Zgodba iz moje duše, ki se mi je razkrila z Milenino pomočjo, me je popeljala v življenje, ko sem bil papež. Bil sem tako debel, zavaljen, da so mi morali služabniki pomagati pri vseh opravilih. Morali so me nositi na stranišče in mi brisati in umivati rit, ker je sam nisem dosegel. Morali so me umivati in oblačiti ter hraniti. Tako sem bil zavaljen, da so mi morali izdelati posebna nosila, da so me lahko vsaj za silo okrasili in sem spominjal na človeka. Bil sem nenasiten. Ves čas so mi nosili
najboljše jedi in vino. Včasih sem si zaželel družbo kakšnega mladega dekleta ali dečka, ki je ustregel vsem mojim zahtevam. Služabniki so bili zelo predani in ustregli so vsem mojim muham. Za hrbtom pa so nastajali novi in novi izrazi, ki so opisovali veličino moje gnusobe. Ko se vrnem v zavedanje, da sem sedaj v drugem času, telesu in vlogi in pomislim na tedanje življenje, mi nastane v grlu ogromen cmok. Začutim, kako se tresem. Strah me je, da bi se me kdo spominjal ali se mi kako maščeval. Počutim se, kot da sem v neprestani bitki s svojim telesom, ki
želi, da ga čutim, jaz pa se mu upiram. Čutim, da mi gre na bruhanje. Rad bi, da se to ne bi nikoli zgodilo, pa se očitno je. Iskreno se opravičujem vsem mojim žrtvam in služabnikom, ki ste morali trpeti ob meni v vsem tistem smradu, ki si ga poizkušam nekako iztisniti iz nosnic. Še vedno se me drži vobliki spomina. Opravičujem se tudi za svojo požrešnost in pokvarjenost ter nepoštenost. Ne morem popraviti škode, ki je bila v tistem življenju narejena. Vse, kar lahko v tem trenutku naredim, je to, da se vrnem v svoje telo, v njem ostanem in
sledim svoji duši ter še naprej vračam energijo na drugačne načine. Bogu predajam ves gnus in sram ter odpor do sebe ter se zavezujem, da bo moje delo korektno in pošteno ter v luči svetlobe. Na nek način to tudi delam na svoji poslovni poti. Vabim vas, da se mi pridružite na kateri izmed mojih energijskih terapij ali svetovanju, ki poteka v sodelovanju z Mileno Matko. Redno moramo skrbeti za dušno čistočo, saj telesna čistoča ne izpere občutka notranje umazanosti.
Vabljeni, da v tem življenju naredimo nekaj lepega.

Leave a Comment