fbpx

Strah pred izražanjem

Že nekaj časa se zavedam, da imam težave z izražanjem. Odločil sem se izpeljati delavnico za sproščanje blokade na grlu. Priznam, da sem imel na to temo kar precej izzivov sam s seboj. Pred pričetkom se me je lotil strah in raztresenost. Osredotočil sem se in umiril. Že na samem začetku se je razbesnela nevihta in pokazala, kako močna čustva so ujeta v tej blokadi. Šel sem v njo in se poizkusil zliti s svojim virom svetlobe. Na poti ven iz stiske pa so se mi prikazovale zelo različne podobe in situacije, ki so mi izražanje zapirale. Kar naenkrat so proti meni začele deževati energijske grožnje in pritiski v smislu »samo poskusi izdati kdo si, pa te ubijem«. Počutil sem se majhen in nemočen. Grlo se mi je še bolj stisnilo in tresel sem se od strahu za življenje. Čutil sem, kot da me nekdo davi, da sem zaboden v srce in da imam prerezan trebuh ter lahko samo še počakam na svoj zadnji vzdihljaj. Pozornost sem usmeril v celjenje energijskih ran in z dihanjem sem se počasi sestavljal skupaj. Obenem pa so se mi pokazali določeni spomini, ko sem se dejansko znašel v bitkah in dobil ali povzročil rane prav na prej omenjenih predelih. Zaprosil sem za pomoč, se opravičil žrtvam in jih poslal v luč na zdravljenje. Ravno tako sem svoji energiji dal navodilo, da se vrne k meni. Veliko moških se mi je pokazalo medtem ko se je energija izmenjevala. Sedaj lažje razumem, v kaj smo bili zapleteni in so mi reakcije nekaterih v preteklosti bolj logične. Ponovno sem zaprosil energije za pomoč, da izpeljem proces do konca. Kmalu sem naredil pavzo. V tistem trenutku pogledam telefon in zagledam sporočilo. Sprva se mi je zdelo precej čustveno napeto in polno naučenih pravil, a je v svoji dolgosti bilo napisanega dovolj, da sem lahko razbral ozadje.
Postavilo me je nazaj v svoj arhetip notranjega vojaka. Najprej sem pomislil na boj, a sem si dovolil začutiti zadevo. Ves prestrašen in v nemoči čakam na milost in nemilost ujet med ukazi poveljujočih, žrtvami in nevarnostjo pred nasprotniki. Koga naj v tej situaciji poslušam. Naj poslušam poveljujoče in ogrozim življenje, naj pobegnem, naj se soočam z žrtvami in razmišljam o usodi. Običajno na vodstvo duše v takšnem stanju niti ne pomislim. Tokrat sem se zavedal, da je to stanje navadno suženjstvo in ujetost v vzorcu spominov, ki ne koristi drugemu kot, da blokiram sebe in ne naredim vsaj tistega dobrega, kar lahko. Tokrat sem zaprosil dušo za razrešitev. Kmalu se mi je pojavilo zavedanje, da se imam pravico postaviti zase in postaviti mejo vsem po vrsti. Ja, zbal sem se za življenje, a je bilo zavedanje večnosti dovolj močno prisotno, da sem dojel, da je enkrat treba izstopiti, ker se krog že predolgo vrti. Povedal sem vsem po vrsti, da se tega več ne grem, da ne dovolim nikomer, da se postavlja med mene in Boga, da se ne grem več nikakršnega ubijanja in niti nikomer ne dovolim, da mene ubije. Pa se je zgodil še poizkus z nabijanjem krivde: “A zdaj boš pa kar zdravil? Lej, kakšen si, pa koliko si jih pobil in krvave roke imaš. Kdo pa misliš, da ti zaupa?” Ja, v vse takšne zmote življenja sem bil ujet. Ja, boli za znoret. Vsako rano posebej se čuti in vse je treba predihat in zacelit. Jaz sem sprejel svojo odgovornost in zato opravljam svoje delo: »Veš, vojak moj. Mrtve je treba pokopat in dušam je treba pomagat, da gredo v luč. Samo tako se počasi lahko vrnem v podporo življenju«
Za konec lahko rečem še to, da je bil proces zelo čustven in malo je manjkalo, da bi se ujel v bitko in tako ponovil krog. K sreči sem sprejel in dojel sporočila. Vsem sodelujočim v procesu hvala za doprinos. Naj se vsem vpletenim začne odvijati globok proces zdravljenja v najvišje dobro. Amen.

Leave a Comment